Prispevek o našem poletnem počitnikovanju v Toskani naj bi sicer po vseh pravilih zašel v jesensko številko Radegunde. Ker smo revijo vmes žal nehale izdajati, pa se mi je vseeno zdelo škoda, da bi članek ostal pozabljen. Upam, da vam bo ta kulinarično začinjen zapis všeč.

(tb) Pred petimi leti …
… sva se maja meseca z Rokom (takrat sem ga še predstavila moj fant, danes pa mož ) odpravila v Toskano. To je bil moj drugi obisk te prekrasne pokrajine (prvič pa je bil road trip s sošolkami iz faksa. Moj prvi avto , mafijski Punto in tri bejbe … lepi spomini in material za čisto svojo zgodbo ). Ne morem vam povedati, ampak Toskana je en tak kotiček, kjer moja duša zapoje, kot na velikem svetovnem odru. Poleg pokrajine in kulinarike me je prav tam prvič očaral rustikalni stil – starinski pribor, vsaka šalčka drugačna in krožnički, ki se z njimi ne ujemajo, posebni kozarci, pogrinjki, detajli, … Ja, stara duša v meni je zgotovo v enem izmed prejšnjih življenj živela v Toskani. V taki kamnito zidani hiški sredi Chiantija, z bogatim zeliščnim vrtom in pogledom na neskončne oljčne nasade. O, res je uživala ta moja duš’ca stara! Ob večerih je posedala pred hiško in ob kozarčku vinčka in srkala še zadnje sončne žarke, ki so se kot na slikarskem platnu počasi zlili za hribčke. Malo sem zašla, ampak tako je bilo. Sama mi je povedala. Častna toskanska!

(tb) Stefania
Takrat sta se nama le za vikend pridružila prijatelja Mateja in Sašo. Skupaj smo raziskovali bližnjo okolico in prišli do vasice Montefioralle, v katero si zapeljal lahko samo, ko je bila prosta cesta, saj je bila ta široka le za en avto. Pred vhodom v vasico je bil semafor in ker smo stali pri rdeči luči, sem takoj izkoristila trenutek in skočila ven fotkat prelepo kamnito hiško, obraslo z rdečimi vrtnicami. Nenadoma sem zaslišala ženski glas in ko sem malo bolje pogledala sem opazila nasmejano žensko, ki se je nagibala čez okno in zazdelo se mi je, da nas vabi gor k sebi. No, medtem se je prižgala zelena luč na semaforju, ženski sem samo pomhaala v pozdrav in hitro skočila, da smo se odpeljali naprej. Ogledali smo si vasico, ki sem si jo najbolj zapomnila po omamno dišečih glicinijah, malo smo bili že lačni, vmes pa smo se ves čas spraševali ali nas je morda res ta ženska kar povabila k njej domov. Takrat se nam je zdelo skrajno čudno, da bi nas neznanka vabila k sebi. Ko smo se vračali, smo se opogumili in se res ustavili pri njeni hiši ter pozvonili. Prišla nam je odpret in potrdila naše dvome. Povabila nas je v to starinsko hiško, kjer živi tudi danes, oddaja apartma in … vodi kulinarične delavnice! Vauuuuu! Ker smo bili vsi mi kulinarično zelo radovedni smo se takoj ujeli. Stefania nam je povedala, da ima ravno prosto popoldne in nam lahko kaj skuha, če želimo. Si! Yes please! In tako smo stali ob otočku v njeni cucini in jo gledali kako nam pripravlja jedi. Pili smo vino, klepetali o tem in onem. Največ o hrani seveda. Povedala nam je, da smo prvi Slovenci, ki jih gosti. Opravičila se je, ker nam ni uspela pripravit svežih, domačih testenin, saj smo prišli nenapovedano. Nam je bilo v tistem trenutku čisto vseeno, domače testnine gor ali dol. Mi smo bili začarani od občutkov, vonjav, okusne hrane, prijetnega pogovora, ambienta, namiznega pogrinjka, … in malo tudi od vina ☺️ Danes se resnično zavedam kakšno srečo smo imeli, da smo kar lahko nenapovedano vpadli k njej, danes ima namreč Stefania čisto zapolnjene termine delavnic in večerij, obvezna je predhodna rezervacija. To je bil moj najlepši spomin na Toskano. Srčna Stefania, njena om(f)g dobra hrana, rustikalni pridih, … Pridemo še nazaj do Stefanie. Keep reading 🙂

Prvič pri Stefaniji 2011


La vita è bella!

Lani je bila Toskana naš glavni poletni dopust. Odpravili smo se skupaj z našimi ljubimi prijatelji Praštali (Mimi, Boško, Vid in Zala). Družinske počitnice so seveda precej drugačne in prilagojene bambinom, ampak na koncu smo se enoglasno strinjali, da je bil to za vse najboljši družinski dopust ever. Prek Stefanie, s katero sva ostala v stikih vsa ta leta, smo najeli apartma, blizu vasice Panzano. Naša okolica in razgled sta bila veličastna! Moja stara duša je oživela takoj, ko smo se začeli spuščati po makadamski cesti proti našemu počitniškemu domu sredi Chiantija. Kamnita hiška, obdana z bujnim rastlinjem in bazenom sredi oljčnega nasada in razgledom daleč, daleč čez hribčke v neskončnost. La vita è bella!


Panzano, majhen raj za velike užitkarje
Panzano je luštna vasica z majhnim trgom, tremi kavarnicami, dvema trgovinama in mesnico. Verjetno imajo še kaj, ampak samo za predstavo, da gre za res majhno, mini vasičko. Ob sobotah in nedeljah imajo tržnico in kot vedno imam jaz to srečo, da naletim še na bolšjaka. V Panzanu govorimo o mini bolšjaku, vendar se je hitro našlo nekaj primernega za moje food stajlinge.

 

Mesarija, kjer še vegetarijanki zapoje srce
V Panzanu se nahaja svetovno znana mesarija, kjer dobesedno kraljuje eden in edini Dario Cecchini. Leta 2011 ga je obiskal sam Jamie Oliver, ki je na Twitterju zapisal: “The coolest most inspiring Butcher – Don Dario Cecchini”. In res je tako.
Dario je mesar osme generacije Cecchinijev, od glave do repa, kot se je sam izrazil v svojem inspirativnem opisu na spletki. Ko s turisti dela selfije namesto “Cheese” vpije ” Carneeee!” (meso). Ko vstopiš v mesarijo obstane v zraku en sam velik: VAU! Rola se muzika, v stilu happy jazza, prijazne gospe že dopoldne ponujajo narezek ter vino za pokušino, knjižna polica se šibi od raznoraznih mesnatih knjig, Dario pa nasmejan zabava oboževalce in radovedneže. Skratka, tudi če niste ljubitelj mesa (jaz sem mu namreč dala košarico že 15 let nazaj) boste na obisku pri Dariu v Antica Macelleria Cecchini uživali, kot že dolgo ne.


Moj Rok je ljubitelj mesa, zato sva si rezervirala večerjo in na moje veselje je bil na voljo tudi vege meni. Tega večera je bila slučajno ravno osma obletnica najine zveze, zato hvala Boško in Mimi, ker sta popazila Erazma, da sva lahko imela nepozaben večer.

Cena je na sedež, sediš za skupno mizo, kar je sploh super, če si zelo družaben. Ker sem imela edina v restavraciji vege meni, sem bila skoraj večja atrakcija kot Dario. Precej smo se nasmejali na ta račun 🙂

Mesni meni z glavno zvezdo – florentinskim stejkom (50 eur):
Beef tartar
Seared rump carpaccio
Costata alla Fiorentina   (Bone-in Rib eye)
Bistecca Panzanese    (Panzanese steak)
Bistecca Fiorentina   (T-bone / Porterhouse)
Raw vegetables to dip in extra virgin olive oil
Tuscan beans with e.v. olive oil
Baked potatoes
Chianti “butter”
Tuscan bread
Vittorio’s wine
You are also free to bring your own wine, without corkage fee
Water with and without bubbles
Coffee, e.v.olive oil cake
Grappa and Italian Military spirits

Vege meni (50 eur):
Fresh, raw garden vegetables
Our special salt
Tomato stew
Roasted vegetables
Two-egg omelet
White beans with olive oil
Giovanni Tolu’s Cheese
Spiced Pears
Soviet salad
Tuscan bread
Vittorio’s wine
Water with and without bubbles
Coffee, e.v.olive oil cake
Grappa and Italian Military spirits

Iskreno … vse je bilo “perfetto”, le prevelike količine za naše normalne želodce. Nekje na polovici menija sem le še degustirala jedi. Sicer pa na njihovi spletki lepo piše: “The Officina is not recommended for people of little appetite”.


Stefaniaaaaa!
Stefania se je najprej oglasila eno popoldne na “našem” posestvu. Prišla je nasmejana in z veliko lubenico pod roko in bilo je, kot, da se poznamo že sto let. Kopali smo se v bazenu, klepetali, jedli lubenico, se smejali. Stefania v sezoni od maja do septembra izvaja kulinarične delavnice z večerjo, v njenem domu v vasici Montefioralle, izven sezone pa odpotuje na različne konce sveta (Amerika, Nizozemska, Južna Afrika, Avstralija, …), kjer ima tudi že vnaprej dogovorjene delavnice. Njena kuha je tako preprosta in tako odlična. Prava italijanska iz najboljših lokalnih sestavin. Stefania kuha pod imenom Pasta al pesto (Facebook). Če boste potovali tam mimo le potrkajte na njena vrata. Prijetno boste presenečeni, lahko vam spremeni življenje. Ali vsaj pogled nanj 🙂


Zadnji večer pred odhodom nas je Stefania gostila v njeni hiši. Sicer je imela celodnevno delavnico, vendar smo lahko kako urco pred koncem zraven opazovali kako se se gostje učili delat testenine. Za skupno večerjo so pripravili raviole z rikoto ter masleno žajbljevo omako, špagete s paradižnikom in baziliko ter tiramisu z amaretom. Jedi so dokaj osnovne in enostavne, prilagojene tudi za začetnike v kuhinji, vendar pa je okus tako poln in slasten, da bi zadovoljil brbončice še tako zahtevnega gurmana. Na delavnicah se ne pripravlja vedno istih jedi, Stefania je odprta za vse možnosti in ponavadi se prek maila z vsemi udeleženci že prej dogovorijo kaj jih zanima in kaj bi kuhali.


Toskana. Kjer se čas ustavi. Kjer se duša napolni z navdihom. Kjer preproste stvari dobijo nove razsežnosti. Kjer se srečajo dobri ljudje ob odlični hrani in dišečem vinu.

Toskana, se vidimo kmalu! Ciao!

Kristina